Slovenija 1

Narod si bo pisal svobodo sam!

Naši predniki so v Karantanija suvereno izročali oblast svojim knezom. Leta 745 so padli v odvisnost germanskim sosedom ter doga stoletja živeli v okviru nemškega svetega rimskega cesarstva, razdeljeni med dinastične dežele tujerodnega plemstva. S kolonizacijo nemškega življa so izgubili velik del svojega ozemlja. Šele v prvem stoletju novega veka, v velikega socialnega in kulturnega vrenja, kmečkih uporov in verske reformacije, so se slovenski ljudje začeli zavedati, da  so istega rodu, da so, kotjih je imenoval pisec prve slovenske tiskane knjige (1550) Primož Trubar, Slovenci. Ta zavest se je krepila, zlasti v dobi prosvetljenstva,in po treh stoletjih se je v marčni revoluciji 1848 izrazila v programu Zedinjene Slovenije. Z zahtevo naj se »politično razkropljeni narod Slovencev na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem združi v eno kraljestvo z imenom Slovenija«, so tedaj prvikrat izrazili tudi državotvornost slovenskega ljudstva. Ta se je s  tako imeno- vanim taborskim gibanju po 1868 še krepila, četudi se je ponovo pojavlo tudi hotenja po asimilaciji so Hrvati, kar je v prvi polovici 19. stoletja zavrnili že pesnik dr.France Prešeren. Zaživela je ideja o združitvi Slovencev z Južnimi Slovani. Ivan Cankar je 1913 opozoril, da programzdruževanja jugoslovenskih narodov brezpogojno terja ohranitev njihovih kulturnih in, jezikovnih samostojnosti in še: »Narod si bo pisal sodbo sam,ne frak mu je ne bo in ne talar«.

Poleti 1918 so Slovenci ustanovili kot  svoje najvišje narodno predstavništvo Slovenski narodni svet in se oktobra odcepili od avstroogrskega cesarstva. Zaradi zelo neugodnega mednarodnoga položaja so se takoj povezali s Hrvati in Srbi na  območju razpadle Avstrogrske v Državo Slovencev, Hrvatov in Slovencev. Že naslednji mesec je regent  Aleksander Karađorđević odpravili slovensko  Narodno vlado in z njo tudi komaj usvarjene osnovne elemente slovenske državnosti. Slovenija je 1920 z Rapallsko pogodbo in s plebiscitom na Koroškem izgubila tretjino svojega nacionalnega ozemlja.

Leta 1933 je pisatelj in politik Lovro Kuhar- Prežihov Voranc zahteval uresničitev  samoodločbe slovenskega naroda in pravico do združitve vseh njegovih delov; narod naj sam vzame usodo in oblast v svoje roke in si ustanovi Slovensko delavsko kmečko repobliko. Komunistične partije Jugoslavije, in Avstrije so v isti dobi priznale slovenskem narodu pravico do samoodločbe in združitve mimo obstoječih državnih imperialističnih meja. Komunistična stranka Slovenije je na svojem ustanovnem zboru 1937 povezala socialno vprašanje z nacionalnim ter se zavezela za federativno državo jugoslovenskih narodov. Edvard Kardelj – Sperans je 1939 v svojem delu o slovenskem narodnem vprašanju postail: »Jugoslavija ima pomen za Slovence samo toliko in dotlej, dokler bodo v njej in z njo zavarovani slovenski narodni intresi«.

Nemška in italijanska vojska sta med 6. in 11. aprilom 1941 zasedli Slovenijo. Hitler jo je naslednji dan razdelili med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Za svoje okupirano ozemlje je ob obisku v Mariboru ukazal, naj ga naredijo nemeškega. Tudi Italijani so pohiteli in so 3.maja 1941 zasedeno slovensko ozemlje z Ljubljano razglasili za svojo provinco…

podnapis: France Mihelič, 1943

Klic k uporu in boju proti okupatorjem

Iz poziva Vrhovnega OF slovenskega naroda » Slovenskemu narodu! «, ki je bil obavljen v Slovenskem poročevelcu 2. avgusta 1941.

Poziv Izvršilnega odbora OF za tiho praznovanje državnega praznika Jugoslavije 1. decembra 1941. OF je izvedila štiri take tihe demonstracije, prvo 29.oktobra 1941 v znak praznovanja slovenske narodne vlade iz 1918. Ljubljančani so se ob določeni uri zaprli v svoja domovanja ter izpraznili ulice in lokale.

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki sta jih sprejela Slovenski narodnoosvobodilni odbor in Vrhovni plenum OF. Objavljene so bile v Slovenskem poročevalcu 8.novembra 1941 (1.-7. točka) in 6. januarja 1942 (8.in 9. točka). Bile so pogram boja za osvoboditev, združitev,samoodločbo in lastno državnost slovenskega naroda.

Okupacija in razkosanje Slovenije

Aprila 1941 so nacistična Nemčija, fašistični Italija in  Madžarska okupirale Slovenijo in si jo razkosale. Delček Slovenije je vzela tudi Neodvisna država Hrvaška. Okupatorji so takoj začeli treti slovensko narodno zavesti, brisati  slovenski značaj osvojenega ozemlja in si prizadevati za njegovo vključitev v lastne državne tvorbe. Slovenskemu narodu je grozilo uničenje. Rešitev pred njim je bil le oborožen odpor na strani drugih jugoslovanskih narodov in zaveznikov. Na pobudo Komunistične stranke Slovenije so 26.aprila 1941 predstavniki komunistov, krščanskih socialistov, demokratičneg krola telovadnega društva Sokol in kulturnih delavcev ustanovili borbeno organizacijo Protiimperialistično fronto- poleti preimenovano v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF), v katero so pozvali vse domoljube ne glede na kakršnokoli opredelitev, ki so se bili voljni z orožjem v roki boriti za svobodo in obbstoj slovenskega naroda. OF se je priključilo 18 političkih skupin in društev. S svojim jasnim programom, izraženim v devetih Temeljnih točkah, se je OF  hitro širila in snovala široko mrežo terenskih, rajonskih, (kvartnih) in mrežo matičnih odborov (t.j. odborov po strokah članov in zavodov). Razvila je svoje množične organizacije mladine, žensk, delavcev, slovensko narodno pomoč. Na njenem čelu je bil Vrhovni plenum. Vrhovni plenum i njegov Izršni odbor ter vodstvo rajonskih in okrožnih odborov so bili sestavljena koalicisko iz pripadnikov ustanovnih skupin OF. OF je bila  materialna, človeška in moralna ter politična baza narodnoosvobodilne vojske. OF in njena narodnoosvobodilna vojska sta  delovali na vsem  slovenskem narodnem ozemlju tudi na tistem, ki je bilo tedaj v sestavu Hitlerjevega rajha in fašistične Italije.